ekumenski mario in njegov/naš trst

avtor besedila gorazd bajc

 

Prvi majski dnevi leta 1945. Po ulicah Sv. Jakoba se odločno pomika kolona vstajnikov, z vozila pa politični komisar Komande mesta Trst Franc Štoka - Rado nagovarja množico. Na osrednjem tržaškem trgu nato številni veselih in vedrih obrazov mogočno proslavljajo. Doživljajo najslajše – osvoboditev. Devetindvajsetletni Mario jih ovekoveči kot še marsikaj. Sicer to niso njegove prve fotografije, lahko pa rečemo, da se tedaj začne nadvse pomembno Magajnovo polstoletno dokumentiranje tržaške zgodovine (presojo o umetniških vidikih prepuščam drugim); napisal je tudi kar veliko časopisnih člankov, ki pa jih pričujoči zapis ne obravnava.

 

Nedvomno je obdarjen s posebnim talentom, a tudi kontekst, v katerem bo zvesto nosil svoj fotoaparat, bo nadvse poseben. Fotografije se seveda ne bodo ponujale same od sebe, Mario pa bo vsakič oseba s tremi ključnimi značilnostmi: pravi človek na pravem mestu ob pravem trenutku. A obenem bo imel izbire na pretek. Mario se bo namreč znašel pred zgodbami velikih in malih ljudi, predvsem pa pred celo vrsto dogodkov in motivov, pred različnimi dušami enega samega mesta, prepojenega, pravzaprav nasičenega z zgodovino. Njegovega Trsta, ki je obenem postal Trst vseh nas.

 

V zadnjem obdobju 2. svetovne vojne nastopi t. i. tekma za Trst. V dramatičnem »fotofinišu« 1. maja 1945 je mesto že skoraj v celoti osvobojeno in enote IX. korpusa ter 4. jugoslovanske armade prehitijo 8. zavezniško; Novozelandcem bo namreč uspelo vstopiti v Trst šele naslednji dan. V končnem sprintu bodo torej jugoslovanski partizani osvojili tisto jabolko spora, osrednji simbol večetničnega, večkulturnega in večjezičnega območja Julijske krajine oziroma Primorske in Istre.

 

Simbol želja in po svoje prekletstva, kajti prav zaradi njega so si bili Slovenci in Italijani dolgo v laseh. Vse od druge polovice 19. stoletja, konkretneje pa po prvem globalnem spopadu, ko je kljub slovenski (in hrvaški) soprisotnosti italijanski strani uspelo »zedinjenje«. Neitalijanska beseda je bila primorana še pred fašizmom in zlasti v dveh desetletjih črnega režima v katakombe, med neitalijanskimi prebivalci pa se osnuje – že mnogo časa pred drugimi – prvi protifašizem. Sledila je ponovna svetovna morija, ko je Italija z drugimi silami osi napadla in zasedla Jugoslavijo. Po »defaultu« njene vojske 8. septembra 1943 se je začel obratni, neizprosni tika-taka. Italijanske osvajalne težnje po vzhodnem ozemlju prvič v zgodovini konkretno tvegajo, da bo nasprotnemu odporniškemu gibanju, ki postaja iz dneva v dan močnejše, prej ali slej veliki met uspel. In tako se bo tudi zgodilo. Dejstvo, ki je – z vsemi značilnostmi porajajoče se hladne vojne – bilateralne odnose med Italijo in Jugoslavijo odločilno pogojevalo in ravno tako zaznamovalo prebivalstvo na mikroravni, ob meji.

 

Del Trsta torej proslavlja, drugi pa tedanje prvomajske dni doživlja povsem drugače: groza, nova in še hujša okupacija – zgodilo se je ravno tisto, kar se ne bi smelo zgoditi. Mesto (kot sicer Julijska krajina) je v rokah tistih, ki so bili donedavno manj ali celo nič vredni, povrhu vsega jih vodijo komunisti. V resnici prihaja do nasilne represije proti nekdanjim sovražnikom in nekaterim potencialnim nasprotnikom jugoslovanskih aspiracij. Če jih vse skupaj marsikdo površno, pretirano in nekontekstualizirano še zmerom postavlja v »fojbe«, ostaja nesporno dejstvo, da mesto tedaj doživi ponovno travmo, ki se vleče do danes. Nestrpni del Trsta bo malodane vsakokrat potegnil na dan slogane, kot so Tito boia, titini inboibatori ipd., s katerimi bo prirejal shode in mazal pomnike na preteklo nasilno zgodovino: predvsem spomenike na narodnoosvobodilni boj in na štiri protifašiste, ustreljene v Bazovici leta 1930. Memento na preteklo gorje bo v Trstu trčil ob drugi memento. Oblasti ne bodo nikoli izsledile krivcev, naš Mario pa bo rezultate njihovih početij skrbno (u)lovil v svoj fotoaparat.

 

Vrtinec nasilja, nasprotnih želja in razočaranj, pa stereotipov, lažnih mitov, nesprejemanje drugega. Generator ali skupni imenovalec vsega tega bo še dolgo vedno eden in isti: problem meje. Za Italijane se mora ohraniti, za Slovence popraviti. Po vojni bo Jugoslaviji uspelo iztržiti Istro in vzhodni del Primorske, mejna problematika pa bo nadvse zapletena.  Eden izmed ključnih mejnikov se odvija 9. junija 1945 v Beogradu. Zaradi groženj Anglo-Američanov in nepodpore Sovjetov mora nova Jugoslavija kloniti in podpisati grenak sporazum, da bodo njene enote 12. v mesecu pričele umik iz Trsta in nasploh celotnega zahodnega dela Julijske krajine, in sicer vzhodno od t. i. Morganove linije. Demarkacijska črta bo nato postala – z manjšimi spremembami v nadaljnjih devetih letih – pravzaprav razmejitev med Italijo in Jugoslavijo, ki sovpada z današnjo slovensko-italijansko mejo.

 

A težav zaradi meje zlepa ne bo konec. Teritorij je sedaj razdeljen na dva dela: v zahodni coni, A, ima škarje in platno v rokah anglo-ameriška zavezniška vojaška uprava, v coni B Vojaška uprava Jugoslovanske armade. Naslednji mejnik pomeni uveljavitev določil mirovne pogodbe z Italijo (podpisana 10. februarja tistega leta) septembra 1947, ko dobršen del cone B preide pod Jugoslavijo (z določenimi popravki v njeno korist), dobršen del cone A pa se »povrne« Italiji. Za najbolj sporni del teritorija – Tržaško pokrajino ter Koprski in Bujski okraj – zavezniki predlagajo kompromisno rešitev, Svobodno tržaško ozemlje. To ponovno razdelijo na tokrat manjši coni A in B. Svobodno ozemlje se ne bo obneslo in državi 5. oktobra 1954 v Londonu sprejmeta kompromisni Memorandum o soglasju: Jugoslavija in Italija (s ponovnim manjšim popravkom v korist Jugoslavije) sprejmeta obstoječo ozemeljsko razdelitev: jugoslovanska civilna uprava se raztegne na cono B, italijanska pa se vrne na območje cone A. Za razliko od jugoslovanske, italijanska država stanje londonskega podpisa ne bo pravno-formalno sprejela, zato pa bo treba 10. novembra 1975 v Osimo, kjer bodo predstavniki obeh podpisali nove sporazume in s tem formalno (oziroma z ratifikacijo s strani obeh držav dve leti pozneje) zakoličili dotedanjo mejo (tokrat z manjšini korekcijami v prid Italije).

 

Taka negotova razmejitev bo na lokalni ravni stalno odmevala in pretresala. Medtem ko npr. v Parizu 1946. leta »veliki« merijo moči v novi hladnovojni konfrontaciji, Jugoslavija in Italija pa se borita vsaka za svoje interese, je na lokalnem vroče. Povorka, manifestacija, priprava slavolokov in drugih vidnih znamenj, da je zemlja naša ... bodo malodane vsakdanji kruh, enih in drugih (pa še tretji so vmes, indipendentisti, sicer manj poznani, a številčno nezanemarljivi). Pravo vrelišče je nato na začetku novembra 1953, ko se strasti med proitalijanskimi manifestacijami sprevržejo v hude spopade s policijo, ki bodo terjali nekaj življenj. Tudi tokrat – in v podobnih situacijah – je Mario s svojim fotoaparatom na pravem mestu.

 

V tem in naslednjem obdobju se tržaške razmere ne bodo nikoli povsem umirile. Na lokalni ravni se nacionalističnemu sporu s primesmi nasilja in latentnih groženj pridružijo novi, in sicer med samimi Slovenci.  Med nekaterimi se že leta 1945 v anglo-ameriški coni pričenjajo pojavljati prva nasprotovanja novemu komunističnemu režimu v Jugoslaviji in njenim strukturam v coni A. Nasprotovanju na začetku pripomorejo številni slovenski politični emigranti, ki se po vojni zatečejo ravno v Trst. Z nekaterimi lokalnimi Slovenci – t. i. demokratičnih idej zahodnega modela – tvorijo zametke prve opozicije režimu. Zmagovalna stran partizanskega tabora ali tabora OF se medtem takoj odloči, da bo novo upravo bojkotirala. Anglo-Američani so sicer slovenski narodni skupnosti pripravljeni dodeliti nekatere pravice, a izključno pod določenimi strogimi pogoji: za Britance in Američane bo predvsem treba izključiti vpliv tabora OF. Zavezniki poiščejo sogovornike prav med tistimi Slovenci, ki nasprotujejo novemu jugoslovanskemu režimu. Tiste, ki bodo sprejeli ponudbe in pogoje zaveznikov, bo zato tabor OF označil za izdajalce in sovražnike slovenskega naroda. Vse to bo vodilo Slovence v coni A do prvih razhajanj in vedno ostrejših sporov: razvila se bo nadvse močna delitev ali prava dihotomija med t. i. rdečimi in belimi. Ne bo pa to edina (raz)delitev. Še večja nastopi konec junija 1948, ko poči kot strela z jasnega: Tita izključijo iz družine komunističnih strank (informbiro ali kominform). Večina ostaja zvesta Stalinu ali z drugimi besedami: vidalijevci so na enem, Titovi privrženci oziroma babičevci na drugem bregu – »rdeči« proti »rdečim«. Fizičnega nasilja ne manjka in tudi tokrat najdemo Maria v prvi liniji, s klikom za nepozabna trajna pričevanja. Morda najhujša razporoka med Slovenci bo še dolgo zaznamovala zamejsko skupnost in ohranila določene dinamike, ki jih niti bolj spravljive poteze na makroravni med Beogradom in Moskvo še dolgo ne bodo omilile ali zabrisale.

 

Slovenci v Trstu svoje politično življenje torej kljub težavam ponovno zaženejo. Med »rdečimi« bo Titu zvesti krog sledil navodilom iz Ljubljane, naj Slovenci v zamejstvu svoje stranke ukinejo in se vključijo v t. i. napredne italijanske stranke, socialistično ali komunistično; večina se bo prepoznavala v slednji, ki je v povojnih letih tudi uspela izvoliti nekaj Slovencev v rimski parlament. »Beli« diktata ne sprejmejo in bodo številne politične skupine (in nemalo prerekanj) naposled združili v stranko Slovenske skupnosti.

 

Dva bloka torej, dve viziji politike. Razdeljenost se seveda odraža tudi na področju družbene organiziranosti in kulture. Krogi, ki podpirajo jugoslovansko ureditev, bodo leta 1954 ustanovili levičarsko in laično usmerjeno Slovensko kulturno-gospodarsko zvezo, katoliško usmerjeni Slovenci pa svojo krovno organizacijo šele leta 1976, in sicer Svet slovenskih organizacij. Na lokalni ravni se zaradi svetovnonazorskih delitev pojavijo po dva zbora v isti vasi (partizanski na eni, cerkveni na drugi strani), dve mladinski organizaciji, konfesionalni skavti in nekonfesionalni taborniki itd. Morda je edina oseba, ki bo zahajala na srečanja, proslave, praznike ipd. enih, drugih, tretjih … ravno Mario – »ekumenski« Mario.

 

Medtem pa italijanska država ob vrnitvi v Trst 1954. leta svoje temeljne listine, ustave, ne bo nikoli povsem udejanjila: 6. člen o potrebi po učinkoviti zakonski zaščiti bo ostal, žal, samo na papirju. Določene pravice na Tržaškem (in Goriškem, ne pa na Videmskem) so za manjšino izhajale iz obdobja anglo-ameriške uprave. Angažma strankarsko in svetovnonazorsko pisane slovenske skupnosti bo tako veliko energije usmeril ravno v doseganje svojih manjšinskih pravic. Igra mačke z mišjo, bi lahko rekli, dokler ni leta 2001 v Rimu sprejet t. i. zaščitni zakon (št. 38/01), ki pa zadev še zmerom ni zadovoljivo rešil. »Soap opera« v večdesetletnih nadaljevanjih, s to razliko, da je tu osnovni imenovalec farsa.

 

Medtem ko se prva povojna leta italijanski del Trsta številčno okrepi s prihodi tistih, ki zapuščajo Istro (čeravno med t. i. ezuli niso bili samo Italijani), se iz njega začenjajo izseljevati drugi, kajti gospodarske razmere obmorskemu mestu, ki je nekoč pod Dunajem cvetelo, v italijanski državi pa životari, ne prizanašajo. Sicer pa Trst in njegova okolica doživljata v širšem zgodovinskem časovnem loku več izseljevanj/priseljevanj, a večkrat se nanje pozablja oziroma se spomin omejuje le na istrske begunce.

 

Prepotrebni kisik vsekakor ponuja leta 1955 podpisani Videmski sporazum med Italijo in Jugoslavijo, na podlagi katerega obmejno prebivalstvo lažje prehaja mejo, hkrati pa se uvedejo kopenske in pomorske prometne povezave. Dovolj zgovoren je podatek, da do leta 1965 registrirajo 70 milijonov prehodov meje. Kljub težavam – deloma zaradi neformalne ureditve državne meje, deloma zaradi nacionalistične nestrpnosti – se tu razvija najbolj odprta meja vzdolž železne zavese.

Gospodarstvo – tudi tržaških Slovencev – si nekoliko opomore. Medtem ko manjšini država prave pravno-formalne zaščite ne bo nikoli nudila, ji bo v zameno dovolila določeno gospodarsko/finančno rast. S Spomenico o soglasju leta 1954 se je namreč Italija zavezala, da bo kot delno nadomestilo za v času fašizma nasilno odvzete slovenske denarne zavode dovolila ustanovitev slovenske banke v Trstu. Leta 1957 je tako ustanovljena Tržaška kreditna banka, ki začne poslovati oktobra 1959, v kar se bo aktivno vključila tudi Jugoslavija. Prek te banke (ki je bila pravzaprav anomalija v italijanskem bančnem sistemu) pa tudi Kmečke banke v Gorici, finančne družbe Safti in drugih oblik gospodarstva se bo del manjšine samostojno financiral. Tak sistem se bo nekaterim izplačal, prek njega pa bodo lahko delovale nekatere življenjsko pomembne manjšinske ustanove, kot na primer Narodna in študijska knjižnica, Slovensko stalno gledališče, časopis Primorski dnevnik idr.

 

Med povračili zaradi fašističnega nasilja je veliko pričakovanj usmerjenih v vrnitev simbola slovenske (in širše slovanske) prisotnosti v Trstu, Narodni dom. Zgradili so ga leta 1904 v samem centru, dne 13. julija 1920 pa so ga fašistični škvadristi ob sicer pasivni podpori oblasti napadli in požgali. Slovenci v Trstu doživijo po drugi vojni le delno povračilo, in sicer leta 1964 z novo stavbo, Kulturnim domom, to pa v bolj odmaknjeni ulici. Nestrpni Trst je očitno še zmerom premočan, in torej odločilen. Protislovenska ihta pride ponovno na dan leto pozneje, ob aferi Hreščak, ko se nacionalisti upirajo predlogu, da bi tržaška občina imela prvega slovenskega občinskega odbornika. Z levo sredino sledijo leta relativnega miru, dokler ponovno ne poči v drugi polovici sedemdesetih let, ko se kolo tržaške zgodovine močno zavrti nazaj: ustanovljeno je nacionalistično gibanje Lista za Trst, ki zelo odločno nasprotuje Osimskim sporazumom, za kar jo volivci tudi bogato nagradijo. Premik v normalno kolesje bomo beležili šele leta 1993, ko bo tudi s pomočjo slovenskih glasov izvoljen novi župan, Riccardo Illy.

 

 Težka in težavna tržaška zgodovina torej, ki pa še zdaleč ni edina tema Magajnovih fotografij. Preteklost je pač tudi življenje, ki gre dalje, kot mora mali človek dalje. Živi od zemlje in ob zemlji, ribari v Tržaškem zalivu, v centru jih kar nekaj preprodaja najrazličnejšo robo kupcem iz Jugoslavije. Pojavljajo se novi poklici, nekateri pa izginjajo. Za nekaterimi skorajda ni več sledu, razen seveda na fotografijah, katerih večina nosi Mariev podpis. A niti to še ni vse, kajti v tem čudnem povojnem Trstu kljub vsemu ne manjka niti smeha in radosti: pred skoraj petdesetimi leti Mario v svoj objektiv ujame prve pustne šeme na Kraškem pustu, nato prva mladoporočenca na Kraški ohceti, pa otroško razposajenost ob morju in v kolonijah, podvige športnikov, ki s skromnimi močmi dosegajo zavidljive rezultate, celo nekatera vsedržavna ali svetovna odličja.


 

idea website robi.jakomin

Copyright © 2018 -  Slovenski Klub - Ulica-Via S. Francesco 20, 34133 Trst-Trieste, DŠ-CF 90011610327