človek dialoga

avtor besedila dušan kalc

»Za vsako fotografijo, ki jo naredim, vem, da postaja del zgodovine. To je več kot napisati članek. To je nekaj živega, človeka kar prevzame.« Tako je izjavil Mario Magajna v nekem intervjuju za Primorske novice maja 1983, potem ko mu je Društvo novinarjev Slovenije podelilo Tomšičevo nagrado za zasluge na področju fotoreporterstva.

 

Dejansko je s svojo zapuščino zgodovini predal neizmeren delež in s tem tudi samega sebe. Če upoštevamo, da je bilo doslej v Primorskem dnevniku ter raznih drugih časopisih, revijah in knjigah objavljenih okrog 50.000 fotografij in da je v njegovem zgledno urejenem arhivu, ki ga hrani Narodna in študijska knjižnica v Trstu, poleg 260.000 negativov, ki so sad njegovega dela pri Primorskem dnevniku, še ogromno slik in diapozitivov iz drugih razdobij njegovega življenja in ustvarjanja, potem si lahko predstavljamo, kakšen zgodovinski potencial nam je Mario Magajna posredoval v svoji skoraj pol stoletja dolgi fotoreporterski karieri.

 

Toda Magajnovega spomina ne obujamo in ohranjamo samo zaradi njegove izredne dokumentarne zapuščine, ki bi jo lahko gladko uvrstili v arhive največjih mednarodnih fotografskih agencij, temveč tudi zaradi njegovega zgleda srčnega človeka, ki je imel do vsega živega in živečega nadvse pozitiven, »sončen«, humanitaren odnos. Kot vemo, se je najraje izražal v črno-belem prikazovanju okolja in življenja okrog sebe. Tudi njegovo glavno knjižno delo nosi naslov Trst v črnobelem (Fotokronika 1945–1980). V črno-beli tehniki je ustaril najboljša dela, vsekakor boljša kot pozneje v barvni tehniki, kar je bilo nekako v nasprotju z njegovim gledanjem na svet in ljudi; to je bilo namreč vse prej kot črno-belo. Bilo je, nasprotno, nadvse pisano, odeto v najžlahtnejše in najživahnejše barvne odtenke, v barve srčne kulture, optimizma, velikega spoštovanja do bližnjega, razumevanja, nesebičnosti, družabnosti, spravljivosti, nevsiljivosti, razpoložljivosti in celo duhovitosti.

 

Kot človek srca in kot izredni pripovedovalec svojega časa in prostora ali sodobni trubadur, kot ga je opredelil pesnik Marko Kravos, je bil Magajna med ljudmi izredno priljubljen. In tudi med kolegi. Imel sem srečo, da sem leta preživel v njegovi družbi. Kot mladega kronista me je skrbno uvajal v posebnosti, skrivnosti, lepote in težave novinarskega dela. »Mislim, da novinarstvo ni navaden poklic, temveč nekakšno poslanstvo, življenjska opredelitev,« je imel navado reči. V njegovem spremstvu sem spoznaval ljudi in kraje. Med vsemi skupnimi pohodi – on kot fotograf, jaz kot kronist – so mi v spominu ostali trenutki, ki sva jih doživljala med ruševinami in potresenci iz Beneške Slovenije takoj po katastrofi. Spoznal sem vso njegovo tenkočutnost in ljubezen do bližnjega.

 

Bil je tudi človek dialoga, saj je znal najti pot do slehernega človeka ne glede na drugačna prepričanja in opredelitve. Njegov veliki prijatelj, duhovnik Dušan Jakomin, je ob neki priložnosti zapisal: »Blag, brez vsake hudobije, Mario ne izključuje nikogar. Zanj je vsakdo vreden zanimanja, pa naj bo komunist, socialist, veren ali neveren. Zato je povsod dobro sprejet in ga vsi spoštujemo in cenimo, kar je danes redkost.« Kot človek dialoga je bil Mario v razburkanih tržaških političnih in narodnostnih vodah neprecenljiva vezna nit med levičarskim, liberalnim in katoliškim taborom ter med slovenskim in italijanskim prebivalstvom. In to so mu nedvomno priznavali vsi.

 

O stopnji njegove priljubljenosti mogoče najbolj zgovorno priča priznanje, ki mu ga je izrekla zamejska mladina z anketo v Primorskem psu, to je v prilogi Primorskega dnevnika, ko ga je proglasila za zamejskega Slovenca stoletja.

 

»Slovenec stoletja« Mario Magajna, ki bi mu anagrafsko pravilno morali reči Maganja, se je rodil v Križu pri Trstu 12. oktobra 1916, v polnem teku 1. svetovne vojne, ki ni prizanašala z bolečino. Tudi njega je nehote oplazila in zaznamovala, kajti Mariji Tencetovi se je rodil kot nezakonski otrok. Oče je bil avstroogrski vojak, ki ga je vojna vihra nenadejano prignala v Križ in ga naglo in nenadejano tudi odgnala. Prepotrebni delež družinske topline mu je zato ob mami Mariji dal očim Franc. O njegovem detinstvu in prvih otroških letih ni podatkov. Lahko le domnevamo, da se je med svojimi brezskrbnimi otroškimi igrami na vasi, po gmajni, v gozdičih in med školji nalezel prve ljubezni do lepot vaškega okolja, gmajne in paštnov ter morja in vsega, kar je tem lepotam dodajalo tudi človeške, bivanjske razsežnosti. Morda se je ta domneva prelila v občutek, da se je v njem tudi v zrelih letih ohranilo, v dobrem smislu, nekaj otroka, otroške nedolžnosti in miline. In morda je tudi to pripomoglo, da je imel Mario silno rad otroke, o čemer pričajo brezštevilne slike, na katerih je ovekovečil prav njih.

 

Prva šolska leta so mu tekla v rodni vasi. Pravzaprav je le prva dva razreda opravil v slovenskem jeziku, nakar je fašistična Gentilijeva reforma postavila vse na glavo. Treba je bilo nadaljevati v tujem jeziku in v stalnem strahu, da te kdo ne mahne, če si drzneš spregovoriti v maternem jeziku. Leta 1927 se je družina iz Križa preselila v Trst, kjer je Mario opravil tudi nižjo srednjo šolo. V tujem jeziku seveda. Sledila je zgodnja zaposlitev, čeprav je bila njegova želja nekoliko drugačna. Želel se je posvetiti duhovniškemu poklicu, kar je bila tudi mamina želja, in je dejansko stopil v semenišče, toda usoda, ki ji ni uspelo prezreti nezakonskega, za tedanje cerkvene kroge nedopustnega rojstva, je hotela drugače. V roke mu je položila fotografski aparat in rojena je bila legenda.

 

Legenda o človeku, ki ga zlepa ni bilo mogoče srečati brez fotoaparata okrog vratu. Človeku, ki je neštetokrat prekoračil povprek in počez vse kotičke mesta in podeželja, ki je posnel na tisoče obrazov znanih in neznanih ljudi in ostal vtisnjen v njihovih očeh, ki si ga srečal na prireditvah, manifestacijah, predstavah, srečanjih, ob prometnih nesrečah, rojstvih, na birmah, porokah in pogrebih, ki si ga pogosto občudoval, kako se vzpenja po zidu, drevesu ali električnem drogu, da bi bolje ujel dogajanje v svojo škatlo, za kar sta bili potrebni tudi določena spretnost in gibčnost, ki se ni ustrašil ne burje, ne dežja, ne pasje vročine, ne ledu, ko je bilo treba za časopis nekam pohiteti, ki je imel neverjeten smisel tudi za stvari, ki se zdijo nepomembne, a s svojimi utrinki tvorijo radost in veselje, upanje in pričakovanje, pa tudi stiske in žalosti, nepogrešljive ploščice čudovitega mozaika z naslovom »Življenje«, ki je preživel dobršen del svojega življenja v temnici, in to v času, ko je bilo za razvijanje slike potrebne dobre pol ali tričetrt ure (z današnjo digitalno tehniko vse poteka neprimerno hitreje). Skratka, Magajna je bil sinonim za fotografa.

 

Čeprav izvrsten fotograf, se ni spuščal v teoretska razglabljanja o fotografski umetnosti in ni imel kakšnih inovatorskih ambicij ali strokovno utemeljevalnih skomin. Pri svojem delu je bil skromen, čeprav je bilo neizmerno in vseobsegajoče, in ni se spuščal v razlage ali debate o fotografski stroki. Tudi v njegovih številnih člankih za Primorski dnevnik ne najdemo posebnih razmišljanj, ki bi nam razstrli njegove intimne poglede v tehniko in umetnost te zvrsti, ki ji je bil sicer predan z dušo in telesom. Le tu in tam ob poročanju o kakšni razstavi ali fotografskem natečaju zasledimo kakšno skromno misel, kot na primer v krajšem članku z naslovom Fotografija – panoga prave umetnosti, ki ga je objavil v Primorskem dnevniku 11. novembra 1951 ob nekem mednarodnem fotografskem natečaju. Tako je zapisal: »Marsikdo se bo vprašal, ali smemo fotografijo uvrstiti med panoge prave umetnosti. Ko obiščemo kakšno fotografsko razstavo, se nam nehote vzbudi misel, da je marsikateri sliki, pa čeprav je le mehanični produkt tehnike, mnogo pripomoglo do njenih estetskih vrednot avtorjevo sodelovanje, ki sloni na umetniškem občutju [...] Vsak človek lahko fotografira, vprašanje pa je, kako fotografira.«

 

Mario je to očitno znal. Občutka za umetnost se ni priučil na nobeni akademiji, bil mu je kratkomalo prirojen. Nosil ga je v sebi iz mladih let. Prve prebliske je najbrž zaznal, ko mu je kot štirinajstletniku prišla v roke »stara lesena škatla« Kodak. Posojala mu jo je neka starejša soseda, ki jo je dobila od brata iz Amerike. Na Školjetu, pod novo univerzo, kjer so tedaj stanovali, so tako nastajale njegove prve slike. Vsak kotiček je izkoristil in vsaka priložnost je bila dobra za posnetek. Nekatere slike so bile kar solidne, druge niso ravno najbolje uspele, vse pa so bile odlična prva šola za fanta, ki ga je ta skrivnostni celuloidni svet začel prevzemati z nesluteno silo. Vanj se je usodno zaljubljal.

 

Naslednji korak, ki je le utrjeval Mariovo strast, je bila zaposlitev v trgovini s fotografskim materialom in fotolaboratoriju Fotoradiottica na Trgu Dalmacija. Lastnik, premožni podjetnik iz Firenc in družinski prijatelj Magajnovih, je že na prvi pogled zaslutil nagnjenje mladega Maria ter mu ponudil zaposlitev, ki jo je Mario seveda z navdušenjem sprejel. Po osnovnem fotografskem šolanju po dvoriščih in stanovanjih na Školjetu se je zanj v laboratoriju nekako začela srednja šola fotografske tehnike. Njegov učitelj je bil sodelavec Silvo Majovski, ki mu je razkril glavne skrivnosti fotografskega poklica. S prvim prisluženim denarjem si je lahko privoščil tudi boljši fotoaparat in kakovost slik se je naglo izboljšala.

 

Desetletja, ki ga je preživel v trgovini Fotoradiottica, se je v poznejših letih rad spominjal. Prav gotovo pa ne samo zaradi vsakodnevnega stika s fotografijo, pač pa predvsem zaradi mladosti in lepih spominov nanjo, na prijatelje in dekleta, s katerimi se je družil, ter na številne izlete v hribe ali k morju. Vse to je skrbno dokumentirano v albumih iz tistih let in iz njih veje neka radost, mladostniška brezskrbnost. Posnetki se zdijo, kot da bi bili zunaj časa, in vendar je šlo za sila resne čase, ki jim je temne, črne konture zarisoval fašizem z vso svojo smešno retoriko in grobim nasiljem. Že kot otrok se je soočal z neverjetno krivico, ko je moral po dveh razredih slovenske osnovne šole prestopiti v italijansko. Mariova nežna duša je tako zgodaj zaznala tragičnost časa in sprožila v njem prve odklonilne vzgibe, ki so nato zrastli v jasno protifašistično izbiro, ki ji je ostal zvest vse življenje.

 

Tudi vojaščina je dodala svoje. Leta 1936 je moral prekiniti delo pri Fotoradiottici in obleči tropski suknjič. Po krajših namestitvah – najprej v Neaplju, nato na Siciliji – je bil prisiljen odpluti čez morje v nove province tisočletnega Ducejevega imperija, in sicer v Libijo. Dobršen del vojaške službe je kot radiotelegrafist preživel v Derni, ki je bila nekoč glavno mesto Kirenaike in so jo leta 1911 zasedli Italijani, danes pa je v rokah Islamske države. Tudi iz tistega obdobja je ohranil debel album slik. Mnoge ga prikazujejo v vojaški uniformi z značilno kolonialno čelado na glavi, veliko pa je tudi drugih posnetkov. Fotografska žilica mu, skratka, ni dala miru. Posnel je, kar se je dalo, v mestu in puščavskem podeželju. Poslikal je okolje, naravo, ljudi pri delu, otroke pri igri, vojaške prizore in celo smrt, skratka, kompletno življenje, kar je postalo ena glavnih značilnosti vsega njegovega poznejšega ustvarjanja.

 

Mirno lahko rečemo, da se je Marievo fotokronistično delo dejansko začelo veliko pred nastopom redne službe pri Primorskem dnevniku. Že v mladih letih je rad hodil v naravo in njegova poetična duša je v njej našla veliko navdihov. In že tedaj se je rad zadrževal tudi med ljudmi ter jih predajal zasebni in kolektivni zgodovini, čeprav se od tega v resnici ni ohranilo veliko.

 

Pesnik Miroslav Košuta je v knjigi Mornar na kozi lepo opisal kratek spomin na Magajno iz vojnih let: »Konec julija je ob prazniku vaškega patrona prišel iz mesta v Križu rojeni fant, ki kot nezakonski otrok ni mogel biti duhovnik, pa je postal najpomembnejši kronist naše skupnosti. Tisti dan je Mario Magajna posnel vaško procesijo in ovekovečil svojo nono ter njene vrstnice v izvirnih narodnih nošah.«

 

Svoje fotografsko znanje je med vojno izpopolnjeval v glavni tržaški bolnišnici. V trgovino na Trgu Dalmacija je zahajal razvijat fotografije dr. Pecorari, radiolog, ki je dejal, da na rentgenskem in drugih kirurških oddelkih potrebujejo fotografa, ki bi razvijal rentgenske posnetke in slikal razne kirurške posege. Tako se je leta 1940 Magajna kljub rahlim pomislekom odločil, da se preizkusi v tem nenavadnem okolju. Odločitev se je izkazala za nadvse posrečeno, in to ne le zaradi boljšega zaslužka, pač pa predvsem zato, ker se je izognil nevarnosti, da bi ga vpoklicali v vojsko in poslali na fronto.

 

Vojne razmere pa so Maria le potegnile v svoj vrtinec. S srcem in razumom se je vključil v odporniško in narodnoosvobodilno gibanje. Aktivno je sodeloval v celici Osvobodilne fronte tržaške bolnišnice, ki je ob velikih tveganjih skrbela za pošiljanje zdravil, obvez in drugega zdravniškega materiala partizanski vojski. Po razpadu fašistične Italije leta 1943 in nemški okupaciji Trsta se je njegovo aktivistično antifašistično delo še okrepilo. Njegovo orožje v pomoč Osvobodilni fronti je postal fotoaparat. Po delu v bolnišnici se je z njim odpravil po mestu ter v dogovoru s primarijem in drugimi zdravniki beležil dogajanja, začenši z bombardiranji mestnih predelov. Bil je v stiku z aktivisti, ki so mu naročali reprodukcije in fotografije za ilegalne osebne dokumente. Zadnje dejanje te faze je nastopilo maja 1945, ko je fotografiral nepozabne trenutke prihoda jugoslovanske partizanske vojske v Trst. Prav tedaj se je tudi zaključilo njegovo delo v bolnišnici in se na prigovarjanje gledališkega igralca Danila Turka - Joca začelo službovanje pri Primorskem dnevniku, nasledniku častitljivega Partizanskega dnevnika.

 

Če si ga vprašal, kateri so bili najlepši trenutki v njegovem življenju, je brez obotavljanja odgovoril, da je bilo to prve majske dni leta 1945, ko je Trst doživljal osvoboditev. Tiste trenutke so ovekovečili mnogi posnetki, ki predstavljajo tudi največjo dragocenost brezmejnega Marievega ustvarjalnega opusa. Nad vsemi pa kraljuje fotografija zmagoslavne parade mladih partizank in partizanov ponosne drže in nasmejanih obrazov pred mestnim magistratom na Velikem trgu. V njej se zrcalijo radost ob zmagi, užitek ob doseženi svobodi, zadoščenje ob strtju sovražnika, veselje ob napočenem miru, prijetna ginjenost ob prebujanju novih upanj in pričakovanj. Mario je vse to znal mojstrsko ujeti v svojo »mašino«.

 

Kateri pa so bili najtemnejši trenutki? Tudi pri tem vprašanju ni bilo oklevanja: »Najtežje je bilo v letu 1948, ko sem skupaj s tovariši, ki so se opredelili proti resoluciji informbiroja, doživljal številna ponižanja s strani nekdanjih, proti Titu nastrojenih tovarišev.« Dejansko so bili to nadvse neusmiljeni časi. Ljudje, ki so se skupaj borili proti okupatorju, si delili lepe in grde, junaške in tragične trenutke odpora, ki so skupaj trpeli in umirali, so se nenadoma znašli na nasprotnih bregovih, okuženi z nenadnim umetno sproženim sovraštvom. Mariu je bilo posebno hudo, ker so ga kot predstavnika »titovskega« Primorskega dnevnika med njegovimi službenimi potmi po mestu ali podeželju mnogi gledali postrani in ker se ni mogel vrniti v svojo rodno vas, ne da bi bil tarča grobih besednih napadov in groženj. Ob neki priložnosti se je v Križu komajda izognil pestem nekaterih domačih razboritežev, ki so se v imenu Stalinove »resnice« poskušali celo fizično znesti nad njim, a jim je na srečo, če odštejemo bežno klofuto, uspelo poškodovati le njegov fotoaparat. Toda o vsem tem ne takrat in niti v poznejših letih ni rad govoril in ni kuhal zamere, češ da je tako pač bilo v tistih nesrečnih časih! Nikomur tudi ni izdal napadalcev. Tudi posnetkov ni ravno veliko iz tistih nesrečnih časov. Nekaj pa je v njegovem neskončnem arhivu le ostalo za potomstvo v trajno potrditev človeške slepote in zmotljivosti. Pretežno so to fotografije razbitega pohištva kot posledice besa Vidalijevih privržencev. Med vsemi posnetki pa nemirno vzdušje tistega časa najbolj zgovorno opredeljuje fotografija osuplega novinarja Vladimirja Kende, ki se zdi na črno-belem posnetku ves okrvavljen, čeprav je šlo v resnici za črnilo, s katerim so ga polili »vidalijevci«.

 

Iz tistih neprijetnih časov je zgovorno pričevanje Edija Šelhausa, s katerim sta poslikala povojni Trst in si delila sladkosti ter križe in težave fotoreporterskega dela pri Primorskem dnevniku v razgibanem in nemirnem razdobju stavk, demonstracij, izgredov in spopadov. Bila sta politična nasprotnika – Edi kominformist, Mario titovec –, a se nista nikoli skregala. Spoštovala sta stališča drug drugega, oba »je tesno združevala ljubezen do fotografskega aparata in do Trsta,« je zapisal Šelhaus, ki je Maria označil za edinstveno osebnost.

 

Njegova dolgoletna fotoreporterska ustvarjalnost pri Primorskem dnevniku se ni omejevala le na fotografijo, temveč je obsegala tudi časnikarsko delo. Pisal je o naših krajih in ljudeh, o običajih in raznih prireditvah, o šolskem življenju. Najbolj bogati in tudi najbolj cenjeni so bili njegovi potopisi, kar predstavlja posebno poglavje v njegovi ustvarjalnosti. Imel je potovalno strast in kot svetovni popotnik je svoje neštete poti po vseh kontinentih sveta dokumentiral v sliki in besedi. Kadar ga ni bilo na spregled v redakcijo, si zagotovo vedel, da se s svojim aparatom okrog vratu potepa kje po severni Evropi, Afriki, Avstraliji ali bogsigavedi kod. Številni fotografski albumi s posnetki z vseh vetrov predstavljajo dodaten dragulj v njegovi obsežni zakladnici. Radovednost, želja po spoznavanju, velik čut za opazovanje in kanček avanturistične žilice so mu pripomogli, da je od vsepovsod prinesel bogato in zanimivo fotografsko gradivo, ki ga je izkoristil tako za objavo v Primorskem dnevniku ali v reviji Dan, kot za predavanja po kulturnih društvih. Včasih so ga omenjene lastnosti spravile tudi v težave, kot na primer v Turčiji, kjer se je zapletel v nemire med Grki in Turki zaradi Cipra.

 

Kot neumoren pričevalec nemirne tržaške ter v precejšnji meri tudi goriške in beneške zgodovine skoraj celotne druge polovice 20. stoletja je Magajna doživljal marsikaj lepega, in kot se za reporterja spodobi, tudi marsikaj neprijetnega. Če so mu sprehodi v naravo, med njive in vinograde, na školje in paštne, med delavce, kmete in ribiče, v kraške hiše in mestne zelenice vlivali radost in prijetne občutke, mu je prisotnost pri nemirih in neredih, ki so spremljali tržaško življenje, večkrat vlivala strah v kosti. Najbolj mu je ostal v spominu dogodek, ki ga je kmalu po vojni doživel v Gorici, kjer je potekala delavska demonstracija in kamor se je pripeljal s službenim avtomobilom, ki je imel tedaj registracijo SP (Slovensko Primorje). Na predvečer demonstracije se je odpravil iz hotela na kratek sprehod, ko je iz teme nenadoma nadenj planilo kakih šest razboritežev, ki jih je očitno razdražila oznaka avtomobilske tablice. Eden je iz žepa potegnil celo nož in z njim mahal proti njemu. Mario se je seveda branil na vso moč in njegovi klici na pomoč so priklicali ljudi, kar je napadalce pregnalo, tako da mu je uspelo ohraniti celo kožo, a razcefrano obleko.

 

Pogosto se je bilo treba braniti in bežati tudi pred policijo, ki ni bila vselej prijazno razpoložena in je rada vrtela pendrek. Mario je rad pripovedoval o nekem shodu na Opčinah, kjer je nekega čerina njegovo fotografiranje silno motilo in mu je poskušal iztrgati fotoaparat iz rok. Mario pa je aparat zalučal čez zid Prosvetnega doma med ljudi, ki so mu ga potem vrnili nepoškodovanega. Ob neki drugi priložnosti mu je civilna policija v enem izmed tolikih spopadov fotoaparat zmečkala. Sicer pa s policijo ni imel le neprijetnih izkušenj. Večkrat je namreč poslikal prizore, ki so po objavi v časopisu služili policiji, da je izsledila kakega fašističnega razgrajača in ga predala sodnim oblastem.

 

Fotoreporter nima nikoli mirutako se glasi naslov članka, ki ga je Magajna objavil v Primorskem dnevniku 24. decembra 1961 s podnaslovom Iz poklicnega albuma našega lovca na dogodke. V njem je svoj poklic opredelil takole: »Kako različno si ljudje predstavljajo delo in življenje fotoreporterja. Tistim, ki so si na primer ogledali film Sladko življenje, se fotoreporterji za vse žive dni zagabijo, zanje so pač le svojat. Vsi pa niso tako krivični do fotoreporterjev. Marsikdo ve, koliko tvegajo v vojnah, spopadih, revolucijah, na demonstracijah itd. [...] No, tu pri nas ni bilo tako hudo, vendar jo je tudi tu marsikateri fotoreporter dobil s tolkačem po glavi od onih z 'rdečimi kapami' (Military Police) ali pa od 'čerinov' […] Seveda se delo fotoreporterja pri našem dnevniku ne da primerjati na primer z delom fotoreporterjev pri reviji Life ali Paris Match ali Epoca. Ne vozi se z letali, niti tja, kjer se 'bliska' orožje, a vendar mora v malem opravljati enako in podobno delo. Opolnoči zabrni telefon, in če spi (in če ne igra na karte) skoči s postelje, si menca oči, potiho zakolne ter odraca k slušalki. Kaj je spet, za vraga? Huda prometna nesreča, požar, atentat – kot tisti večer pri Sv. Jakobu, ko je bil fotoreporter že po petih minutah na na kraju dogodka. To se sicer poredkoma zgodi, a v 'vročih letih' po letu 1945 je bilo drugače in huje. Še posebno leta 1953, ko je letelo kamenje na policijo, pa je ta odgovarjala s streljanjem.« Glede hudih nevarnosti, ki včasih pretijo na fotoreporterja, pa velja podčrtati veliko Marievo potrtost in prizadetost, ko je izvedel za smrt Saša Ota in Mirana Hrovatina in tovarišev.

 

Občutljivost, ki je bila prav gotovo ena od plati Magajnove osebnosti in je v njem porajala dvome in pomisleke glede ne vedno kristalno »čistega« fotoreporterskega dela, kot smo videli v njegovem citatu o Fellinijevem filmu, ga vsekakor ni ovirala, da njegova radovednost in fotografski pogled ne bi lovila tudi lahkotnejših tem in oseb. Nekaj senzacije lahko vedno prav pride. Tako je fotografiral vrsto znanih filmskih in pevskih zvezd, kot so bile Silvana Mangano, Josephine Baker, Claudia Cardinale, Vanda Osiris, Maria Schell, Caterina Valente, Nilla Pizzi in še bi se našla kakšna. »Lahko bi vam pokazal tudi slike iz Pariza,« je nekje zapisal, »pa nočem, da bi se zgrozili ob mikroskopskih oblačilih slavnih lepotic.«

 

Ob lepoticah so njegov rollei napolnile tudi mnoge znamenite osebnosti iz sveta politike. Posnel je na primer Naserja, Nehruja, kralja Baldovina in laoškega princa Sihanuka. Glede slednjega je zanimiva naslednja zgodbica: Ko je princ potoval skozi Trst, ga je Mario pričakal na železniški postaji, a prav v trenutku, ko bi ga moral posneti, se mu je zataknil fleš. Princ je opazil njegovo zadrego, vzel v roke svoj fotoaparat in slikal tistega, ki bi ga moral slikati.

 

Med vsemi osebnostmi pa je Mario posebno pozornost posvetil maršalu Titu, ki ga je fotografiral ob številnih priložnostih. Najraje pa se je spominjal dogodka na sežanski železniški postaji, kjer ga policija ni pustila bliže, da bi fotografiral predsednika. Ko je zavpil, naj ga pustijo bliže, se je na oknu prikazal maršal in ga vprašal, za kateri časopis dela. Ko mu je povedal, da dela za Primorski dnevnik in Corriere di Trieste, se mu je maršal nasmehnil, mu dejal, da je »naš« in ga nato vprašal, ali je on fotografiral Jovanko, ko je malo prej nakupovala v Trstu in je njeno sliko objavil Primorski dnevnik. Na pritrdilen odgovor je Tito hudomušno pristavil, da je bila slika zelo grda in naj kar posname novo. Poklical je Jovanko k oknu in dejal: »Naj vidijo Tržačani, kako lepe črne oči imaš.« In Mario je ovekovečil njene črne oči.

 

Včasih se je zgodilo, da nekomu ni bilo pogodu, da ga je Mario posnel. Kot da bi mu hotel s tem prodreti v intimnost in ukrasti dušo, kakor še verjamejo nekatera indijanska in druga primitivna plemena, si je mislil. Običajno pa so ljudje skoraj tekmovali med sabo, koga bo prej ovekovečil, in se nastavljali njegovemu fotoaparatu. Toda Mario je imel raje spontanost. Prvo fotografijo je najraje posnel brez dovoljenja, šele nato je vprašal, ali lahko fotografira. Navadno je dobil pritrdilen odgovor in je fotografiral dalje. Prva slika pa je bila navadno najboljša in najbolj naravna, ker oseba ni gledala v objektiv.

 

Podoba o Magajnovi vsestranski prisotnosti v tržaški stvarnosti, in sicer ne le manjšinski, temveč tudi italijanski, ne bi bila popolna, če ne bi omenili tudi njegovega aktivnega udejstvovanja v tržaškem družbenem in kulturnem življenju. Vrsto let je bil predsednik Prosvetnega društva Ivan Cankar pri Sv. Jakobu, aktiven odbornik Slovenskega kluba v Trstu in Slovenskega planinskega društva, soustanovitelj Kraške hiše ter hkrati častni član mnogih kulturnih in športnih društev na Tržaškem. Imel je toliko izkaznic, da sam ni vedel koliko. Zlasti iz Brega, kamor je najraje zahajal.

 

Ko si stopil v njegovo stanovanje v Manzonijevi ulici, te je najprej presenetila množica razobešenih priznanj: na eni strani Tomšičeva nagrada za življenjsko delo, ki mu jo je leta 1983 podelilo Društvo novinarjev Slovenije, na drugi viteški red Italijanske republike, ki mu ga je leta 1990 slovesno izročil tedanji tržaški prefekt De Felice. Vmes odličje boja in dela, ki mu ga je za zasluge za slovensko manjšino v Italiji podelila Slovenska kulturno-gospodarska zveza; odličje svobode z zlatim listom Zveze kulturno-prosvetnih organizacij Slovenije za njegovo neumorno kulturno-prosvetno delo (leta 1976); Bloudkova plaketa za aktivno in zavzeto spremljanje dogajanja na športnem področju v zamejstvu (leta 1991); spominska oznaka Združenja aktivistov na Tržaškem za aktivistično delovanje v času NOB (leta 1981); odličje prijateljstva dolinskega občinskega sveta, ki mu ga je leta 1980 slovesno podelil tedanji župan Edvin Švab; leto kasneje priznanje devinsko-nabrežinske občine; priznanje za neprekinjeno prisotnost na zborovski reviji Primorska poje in na koncu častni znak svobode Republike Slovenije, in še bi lahko naštevali priznanja posameznih kulturnih, športnih in drugih društev iz Trsta in okolice. Na vse to je bil zelo ponosen. Kako bi šele bil ponosen, ko bi vedel, da bodo nekoč po njem poimenovali sklad in kulturno društvo ter v njegov spomin prirejali fotografska tekmovanja, kar še počenja Kulturno društvo Bubnič – Magajna!?

 

 

Leta 1982 se je upokojil, vendar s svojim delom ni odnehal. S Primorskim dnevnikom je sodeloval do leta 1993 in tudi še kasneje. Dokler so mu pač dopuščale moči. Zadnja leta mu je zdravje začelo pešati, dokler ni 22. oktobra 2007 tržaško javnost pretresla vest o njegovi smrti. Deset dni prej je v bolnišnici praznoval svoj 91. rojstni dan. Žalne seje v mali dvorani Kulturnega doma v Trstu in pogreba pri Sv. Ani v hladnem in deževnem dnevu se je z neverjetno toplino udeležilo veliko ljudi, ki so nekako tvorili vzorec vsega manjšinskega življenja v deželi. Levi in desni, verni in neverni, Slovenci in Italijani so se složno poklonili spominu velikega mojstra, resnega profesionalca, zglednega sodelovca, zavednega Slovenca in človeka dialoga svetovnega formata.


 

idea website robi.jakomin

Copyright © 2018 -  Slovenski Klub - Ulica-Via S. Francesco 20, 34133 Trst-Trieste, DŠ-CF 90011610327